SLUH

Kako deluje sluh

Kratek opis ušesa in delovanja sluha

Uho tvorijo trije deli: zunanje, srednje in notranje uho.

Zunanje uho, ki ga sestavljata uhelj in sluhovod, usmeri zvok do bobniča in srednjega ušesa, srednje uho pa v nadaljevanju poskrbi za to, da se valovanje zraka prenese na valovanje tekočine. Ker je tekočino težje vzbuditi k valovanju kot zrak, se mora valovanje okrepiti; za to poskrbijo bobnič in slušne koščice, ki so sestavni deli srednjega ušesa. Okrepljeno valovanje se nato prenese v notranje uho, ki ga tvorita ravnotežnostni del in polž, ki je najpomembnejši del ušesa, saj spremeni valovanje tekočine v električne impulze. Ti impulzi se nato po slušnem živcu prek nevronskih povezav prevedejo do možganske skorje, kjer nastane zaznava zvoka.

 

Video Prikaz delovanja sluha

V sestavku poskušamo odgovoriti na naslednja vprašanja: Se moramo zvoke naučiti poslušati? Ali naša ušesa zvoke tudi oddajajo? Kako lahko uho zazna zvok, ki zaniha senzorje le za del nanometra? Je polž res kot najboljši hi-fi stolp pomanjšan na velikost zapestne ure? Je pretirano reči: “Polž je evolucijski triumf miniaturalizacije … najbolj zapleten mehanični aparat človeškega telesa z več kot milijon nepogrešljivimi premičnimi deli … akustični ojačevalec in frekvenčni analizator pomanjšan na velikost frnikule.”

Pot zvoka skozi uho

Človeško uho je razdeljeno na tri funkcionalne dele: zunanje, srednje in notranje uho. Da bi spoznali pomen posameznih ušesnih struktur, poskusimo slediti zvočnim dražljajem med njihovim potovanjem po ušesnih labirintih. Začeli bomo z nihaji zraka, ki trčijo ob uhelj, in končali, ko se dražljaji pretvorijo v električne živčne pulze in odpotujejo v možgane.

sluh1
Slika 1, Zgradba ušesa.

Uhelj in sluhovod – Že v mali šoli so nas učili, da vodi odprtina ob strani lobanje v mali, dobra 2 cm dolgi, tunel v katerega ni priporočljivo bezati z ostrimi predmeti. Predoru se učeno reče sluhovod in je na zunanji strani obkrožen z uhljem, ki, vsaj pri večini ljudi, že od daleč spominja na satelitske krožnike s streh naših hiš. Podobnost ni naključna, saj imata obe skledasti stvari enako funkcijo: zbrati poskušata čimveč energije prihajajočega valovanja. Parabolična antena satelitskega krožnika fokusira elektromagnetno valovanje na senzor, uhelj pa usmerja zvočno valovanje v notranjost ušesa. Ker je sluhovod na notranji strani zapečaten z bobničem, lahko z resonanco ojačuje nekatere frekvence prihajajočega zvoka. Cev, ki je na eni strani zaprta in v katero pada zvočno valovanje, deluje podobno kot orgelska piščal. Valovanje v njej se na zaprtem koncu odbija in vrača nazaj po isti poti, kar povzroči interakcijo s prihajajočimi valovi. Ta je za nekatere frekvence zvoka koristna, saj jih ojači. Za sluhovod je značilno, da najbolj ojači zvoke v frekvenčnem pasu človeškega govorjenja. Ti so se evolucijsko izkazali kot ključni za preživetje, saj je za frekvence med 2 kHz in 5,5 kHz ojačitev med uhljem in bobničem tudi do 10-kratna.

Tri male koščice srednjega ušesa – Zvok kot nihanje zraka se pri bobniču pretvori v mehanične vibracije koščic srednjega ušesa. Naloga koščic je prenesti čimveč energije zračnega valovanja v energijo valovanja tekočine notranjega ušesa. Brez njihove pomoči bi se skoraj vse valovanje zraka na mejni površini med zrakom in tekočino odbilo (98 %) in zaznali bi lahko le najglasnejše krike. Bili bi v podobnem položaju, v kakršnem je ponavadi potapljač, ki plava le nekaj decimetrov pod površino, pa zaradi odboja zvoka na morski gladini, skorajda ne sliši zvokov iznad morske površine. Ko valovanje zraka zaniha bobnič, podobno kot membrano nekaterih mikrofonov, se vibracije prenesejo na sistem treh majhnih koščic (kladivce, nakovalce in stremence), ki delujejo kot sistem vzvodov. Stremence se premika za manjše razdalje kot kladivce, a lahko prav zaradi tega pritiska na notranje uho z večjo silo. Celotni sistem ojači silo, s katero deluje na kladivce bobnič, za 2 do 3-krat. Stremence prenese vibracije na ovalno okence – membrano, ki zapira odprtino v koščeni kletki polža. Ker je ovalno okence od 15 do 30-krat manjše od bobniča, to še dodatno poveča amplitudo tlačnega nihanja.

Na koščice srednjega ušesa so pritrjene tudi mišice, ki se zategujejo in popuščajo glede na intenzivnost zvoka in s tem avtomatično uravnavajo glasnost prenesenega zvoka. Ker porežejo predvsem nizke tone, so zelo koristne predvsem v mestnem hrupu, saj se brez njihove pomoči na cesti skorajda ne bi mogli pogovarjati. Mišična avtomatska kontrola glasnosti pa nas ne obvaruje pred nepričakovanimi poki, saj je reakcijski čas mišic predolg, da bi se zategnile ob pravem času.

Povzetek ojačanja zunanjega in srednjega ušesa – Na kratki poti skozi zunanje in srednje uho se zvrstijo kar trije različni tipi mehaničnega ojačanja zvoka, ki omogočijo nastanek tlačnih valov v tekočini notranjega ušesa:

  • Resonanca v sluhovodu kot piščali ojači zvoke v frekvenčnem območju človeškega govora za 10-krat.
  • Sistem vzvodov treh koščic srednjega ušesa skoraj potroji silo.
  • Razlika površine bobniča in ovalnega okenca prinese še 30-kratno ojačanje.

Produkt vseh ojačanj prinese tako skoraj 800-kratno povečanje intenzitete zvočnega nihanja za frekvence med 1 in 10 kHz, preden zvok trči ob tekočino notranjega ušesa.

Polž (kohlea) – Ojačana mehanična sila s srednjega ušesa se takoj pretvori v hidravlični tlak tekočine v polžu. Polž, ki ni večji od zadnjega členka na mezincu, sestavljajo trije prekati, od katerih sta robna dva napolnjena s perilimfo, med njima pa je votlina z endolimfo. Kanali so medsebojno ločeni s tankima membranama. Za nas bo pomembna le bazilarna membrana, ki loči srednji prekat od timpanskega. Ker imata perilimfa in endolimfa različni kemični sestavi, lahko že manjše puščanje ene od membran povzroči mešanje tekočin in s tem občutne motnje sluha.


Slika 2, Polž: od zunaj

prerez

shema

Cortijev organ – Na bazilarni membrani leži skupek celic, ki je ključen za naše dojemanje zvokov in se po svojemu odkritelju Alfonsu Cortiju (1822-1876) imenuje Cortijev organ. Njegov bistveni del predstavljajo ena vrsta notranjih in tri vrste zunanjih celic dlačnic. Dlačnice so univerzalne čutne celice, ki vsakršen premik dlačic ali laskov, s katerimi so porasle, spremenijo v spremembo električnega potenciala na svoji membrani. Notranje dlačnice so povezane s slušnim živcem in pošiljajo signale v možgane, medtem ko so zunanje dlačnice predvsem sprejemnice signalov iz možganov. Človeški polž vsebuje približno 4.000 notranjih in 12.000 zunanjih dlačnic, ki so razporejene v razmiku okrog 10 mm. Nad njimi leži tektorijalna membrana, na katero so pritrjeni iz dlačnic izhajajoči laski. Dlačnice so predvsem mehano-električni pretvorniki, ki prevajajo mehanske premike celičnih laskov, povzročene z nihanjem tektorialne membrane, v električne signale v celicah. Zunanje dlačnice pa so hkrati tudi elektro-mehanični pretvorniki, saj lahko spremembe električne napetosti na telesu celice pretvorijo v spremembo svoje dolžine. Kot bomo videli kasneje, je ta pojav ključen za razumevanje polževe mikromehanike.


Slika 3, Prerez polža, kjer lahko lepo vidimo Cortijev organ.

Prenos iz polža v možgane – Iz polža vodi preko slušnega živca v možgane 30.000 živčnih vlaken, povezanih v skupine glede na frekvenco zvoka, katerega signal prenašajo. Višino zvoka razberejo možgani glede na lokacijo vlakna, po katerem je prišel signal, glasnost pa iz števila sosednjih tudi vzdraženih vlaken. Iz možganov pa po vzporednih vlaknih potujejo nazaj v uho povratne informacije o šumih in nepomembnih zvokih, ki jih poskušajo možgani filtrirati in se osredotočiti predvsem na pomensko bogate zvoke. Nekaj povratnih živčnih vlaken gre tudi v srednje uho, kjer kontrolirajo napetost mišic in s tem glasnost zvoka.


Slika 4, Shema Cortijevega organa.

Kako deluje polž?

Spoznali smo, da je polž del notranjega ušesa, ki prevaja zvočne signale v živčno kodo oziroma jezik naših možganov. Kako neki mu to uspeva? Odgovore na to vprašanje iščejo zelo učene glave že skoraj dve stoletji, a jim še zmeraj ni uspelo pojasniti vseh skrivnosti. Zadnja pomembna odkritja so prišla na dan šele pred nekaj leti.

Pasivna mehanika – Prvo trdno znanstveno teorijo o delovanju slušnega polža je v sredini prejšnjega stoletja postavil nemški fizik in oče moderne fiziologije Hermann von Helmholtz (1821-1894). V njej je prvič združil fizikalni model in psihofizične ugotovitve v tako prepričljivo in jasno teorijo, da so vse raziskave na tem področju zamrle za skoraj 50 let, saj so vsi mislili, da je problem rešen. Trdil je, da deluje polž kot frekvenčni analizator, ki v realnem času razgrajuje prihajajoče zvočne valove na enostavne tone in jih razvršča po višini.

Helmholtz je dolgo časa prebil v secirnicah, kjer je na truplih spoznaval zgradbo ušesa. Ugotovil je, da je bazilarno membrano zelo težko prerezati po dolžini (vzdolž polža), medtem ko gre po širini veliko lažje. Ta ugotovitev ga je privedla do hipoteze, da bazilarno membrano sestavlja zaporedje malih strun, od katerih je vsaka uglašena na drugo frekvenco. Po njegovi resonančni teoriji sluha občutimo različne višine tonov, ker določena frekvenca prihajajočega zvoka zatrese le del polža, ki je s to frekvenco v resonanci. Ker je vsaka struna povezana z možgani, vibracije specifičnega dela polža sprožijo živčni signal le po določenem živčnem vlaknu, kar možganom omogoči ustvariti vtis višine zvoka.

Naslednji preboj v razumevanju delovanja sluha je prispeval madžarski fizik Georg von Békésy (1899-1972), ki se je prvi lotil poskusov na pravih slušnih polžih in za svoj prispevek dobil leta 1961 tudi Nobelovo nagrado za fiziko. Na membrano v polžu je namestil srebrov prah in opazoval vibracije z mikroskopom ob stroboskopski osvetlitvi (zelo hitro utripajoča luč). Največ poskusov je izvedel na človeških mrličih in morskih prašičkih, nekaj manj pa tudi na piščancih, mačkah, podganah, kravah in celo slonih. Ugotovil je, da rezultatov svojih poskusov ne more razložiti z resonančno teorijo, zato je predlagal svojo lastno. V teoriji potujočih valov sproži zvok potujoče valove po bazilarni membrani.

Slušni polž je z vseh strani obdan s trdimi stenami lobanjskih kosti. V togem oklepu sta samo dve manjši z membrano prevlečeni odprtini: ovalno okence, na katerega pritiskajo koščice srednjega ušesa, in okroglo okence, ki izenačuje pritisk v polžu. Udarjanje stremenca po ovalnem okencu povzroča nihanje tlaka v tekočini polža in s tem deformacijo bazilarne membrane. Tlačne spremembe delujejo na membrano podobno kot nihajoča roka (gor-dol) na dolgo vrv: pojavijo se potujoči valovi. Ker pa se togost in debelina membrane spreminjata vzdolž polža, se začenja vzbujenim valovom med potjo po membrani povečevati amplituda, nato pa, takoj za doseženim maksimumom, hitro zamrejo. Pojav je podoben naraščanju amplitude morskih valov, ko ti pripotujejo na plitvino. Valovna dolžina valov pada sorazmerno s hitrostjo potovanja, kar hkrati fokusira nihajno energijo na vedno krajši del membrane. To za nekaj časa poveča amplitudo, dokler upor tekočine ne zaduši nihanja. Za teorijo potujočih valov je pomembno, da je mesto maksimuma amplitude valovne poteze potujočih valov karakteristično za posamezno frekvenco zvoka. Višja je frekvenca zvoka, bliže ovalnemu okencu doseže val maksimum. Tako uho ugotovi, katere frekvence so v prihajajočem zvoku preko nihajočih mest vzdolž bazilarne membrane, na katerih so vibracije bazilarne membrane najbolj izrazite.


Slika 5, Računalniški modeli potujočih valov po bazilarni membrani. Slike prikazujejo amplitude nihanja za tri različne frekvence zvoka (od zgoraj navzdol): 250 Hz, 1 kHz4 kHz.(Za animacijo klikni na številko!)

Fiziološke meritve polževe mehanike – Meritve nihanj bazilarne membrane na živalih so izredno zapletene, saj je amplituda nihanj le okoli 0,35 nm pri najglasnejših zvokih. Tudi z dostopnostjo so težave, saj je polž pri večini živalskih vrst vsajen globoko v koščeno ogrodje lobanje in ga je zelo težko opazovati pri živem organizmu. Da bi dobili čimbolj realistično sliko polževega odziva, morajo fiziologi ohraniti polž med merjenjem čimbolj nedotaknjen. Ostro in natančno določanje frekvence je izgubljeno že, če je polž le malo poškodovan. Zaradi etičnih zadržkov so meritve odziva bazilarne membrane in posameznih živčnih vlaken pri različnih zvočnih signalih na ljudeh nesprejemljive.

Prva tehnika, s katero so uspeli izmeriti nelinearne odzive frekvenčnih funkcij bazilarne membrane živega in nepoškodovanega polža, je bila Mössbauerjeva metoda. Pri njej so merili hitrost nihanja membrane preko Dopplerjevega premika spektra žarkov gama iz majhnega izvira, ki so ga namestili neposredno na bazilarno membrano. Ker se je izvir premikal, se je frekvenca žarkov gama spreminjala sorazmerno s hitrostjo nihanja, podobno kot slišimo sireno na gasilskem avtomobilu zavijati z višjimi zvoki, dokler se nam avto približuje, nato pa, ko gasilci že zdrvijo mimo nas, frekvenca hitro pade v nižje zvoke.


Slika 6, Ojačanje signala (razmerje med amplitudo bazilarne membrane in glasnostjo vhodnega zvoka) pri različnih frekvencah in jakostih zvoka. Pod 10 kHz je odziv linearen (neodvisen od glasnosti), više pa se krivulje razcepijo. Meritve so z Mössbauerjevo metodo izvedli na polžu morskega prašička (Dallos 1992).

Odziv živega polža – Meritve potujočih valov, ki jih je izvedel von Békésy, so zmeraj pokazale linearno zvezo med glasnostjo vhodnega zvoka in maksimalno amplitudo potujočega vala na bazilarni membrani, kar z drugimi besedami pomeni, da je glasnejši zvok zmeraj povzročil večji odziv na bazilarni membrani kot šibkejši oziroma tišji zvok. Val v teh poskusih tudi ni imel ostrega vrha, zato je bilo težko pojasniti dobro frekvenčno ločljivost, ki je običajna za zdravo uho. Danes vemo, da je von Békésy opisal in meril obnašanje mrtvega ali pasivnega polža, ki se kvantitativno in kvalitativno razlikuje od dogajanja v ušesu še živega človeka ali živali. V živem ušesu so opazili močno nelinearno zvezo med jakostjo prihajajočega zvoka in amplitudo bazilarnih valov in občutno ožji vrh vala, kar razloži dobro frekvenčno ločljivost polža. Primere lahko vidimo na sliki 6, ki prikazuje ojačanje signala (razmerje med amplitudo bazilarne membrane in glasnostjo vhodnega zvoka) pri različnih frekvencah in jakostih vpadnega zvoka. Takoj opazimo, da ojačanje ni enako pri vseh glasnostih. Tišji signali so močneje ojačani kot glasnejši, kar pomeni, da je tudi ločljivost med posameznimi frekvencami signala pri tišjih tonih boljša.


Slika 7, Primerjava ojačanja signala pri mrtvem in živem polžu (Ruggero 1991).

Že prej smo omenili, da sta nelinearnost in slaba frekvenčna ločljivost močno odvisni od fiziološkega stanja slušnega polža. Razliko lepo vidimo na sliki 7, ki prikazuje dve odzivni funkciji (ojačanje v odvisnosti od frekvence zvoka) za signala 20 dB narazen posebej za živega in mrtvega polža. Kot smo videli že pri prejšnji sliki je ojačanje za živo uho večje pri tišjem zvoku, po smrti pa se odziva različnih jakosti izenačita. Povedano drugače: nelinearnost izgine s smrtjo.

Če povzamemo: na vsaki točki vzdolž bazilarne membrane doseže specifična frekvenca svoj maksimum, vendar maksimum ni premo sorazmeren z glasnostjo zvoka, ampak je pri šibkejših tonih relativno večji. To nelinearnost sedaj povezujejo z aktivnim delovanjem zunanjih dlačnic.

sluh8
Slika 8, Opazovanje umetno povzročenega raztezanja zunanjih dlačnic pod elektronskim mikroskopom. Leva celica je za 5 do 10% daljša od desne. (animacija)

Aktivna mehanika – Osnove današnjega razumevanja aktivne polževe mehanike so v 1970-ih in začetku 1980-ih razvili na podlagi podrobnih opazovanj in zapletenih računalniških simulacij. Ugotovitve lahko strnemo v dve bistveni načeli:

  • Delovanje živega polža je odvisno od aktivnega mehaničnega procesa s pozitivno povratno zanko, ki ojači odziv bazilarne membrane.
  • Izvajalke tega procesa so zunanje dlačnice (v nadaljevanju ZD).

Poglejmo si argumente za ti dve ugotovitvi. Spoznali smo, da je delovanje polža zelo občutljivo na vsakršno zunanjo motnjo, kar je predvsem lastnost aktivnih procesov. Najmočnejši argument za aktivno dejavnost polža so zvoki, ki prihajajo iz ušesa in so sicer pod slušnim pragom, vendar jih lahko posnamemo z občutljivim mikrofonom (slika 9). Domnevajo, da zvoki izvirajo iz nihajočih zunanjih dlačnic. ZD so fiziologom postale sumljive že takoj po ugotovitvi, da pride kar 90-95% informacij iz polža v možgane preko notranjih dlačnic in vendar privede vsaka poškodba ZD do resne okvare sluha. Namigovanja, da so ZD mehanski ojačevalci membranskega odziva, so potrdili šele filmski posnetki spreminjanja dolžine celic ob umetnih elektro-kemičnih dražljajih.


Slika 9, Primer frekvenčnega spektra zvokov, ki prihajajo iz ušesa. Posneti so z občutljivim mikrofonom v zaprtem sluhovodu. Ničta vrednost SPL (sound pressure level) ustreza meji slišnosti. [SPL (dB) = 20*log10(px/p0), p0 = 2*10-5 Pa].

Zmožnost spreminjanja dolžine ZD v odvisnosti od spremembe napetosti na njihovem telesu, je neposredni dokaz za elektro-mehanične pretvorbe v polžu in predstavlja glavni razlog za nelinearni odziv valovanja bazilarne membrane. Spreminjanje dolžine ZD deluje podobno kot stegovanje in krčenje nog otroka na gugalnici. Če stegne in skrči noge ob pravem času, bo njegovo nihanje pridobivalo na amplitudi. Podobno se godi tudi ZD, vendar samo tistim okrog karakteristične frekvence.

Če povzamemo današnje vedenje o nelinearnem aktivnem procesu v polžu, potem lahko dogajanje ob zaznavi enostavnega tona strnemo v naslednji vrstni red:

  1. Sinusno nihanje ovalnega okenca vzbudi potujoči val po bazilarni membrani, ki doseže maksimalno amplitudo na za dano frekvenco karakterističnem mestu vzdolž polža.
  2. Lokalno gor-dol nihanje okrog karakterističnega mesta zaznajo ZD, katerih membrane se začnejo v pravih trenutkih krčiti in raztezati. Njihovo početje je verjetno kontrolirano iz možganov.
  3. Krčenje membran celic poteka v sinhroniji z nihanjem bazilarne membrane.
  4. Spreminjanje dolžine ZD v pravih trenutkih, ojači nihanje bazilarne membrane.
  5. Ko je dosežena neka zgornja limita ojačevanje zamre, sicer se pozitivna povratna zanka vrne nazaj na točko 2.

Poškodbe zunanjih dlačnic se najpogostejši vzrok za okvaro sluha. Ker skoraj vsako zdravo uho oddaja že prej omenjene zvoke pod slušno mejo, ki nastanejo prav zaradi raztezanja in krčenja zunanjih dlačnic, lahko z merjenjem le-teh dobimo nadvse uporabne podatke o stanju posameznikovega sluha. Ti postopki so lahko objektiven indikator problemov s sluhom predvsem pri osebah, ki niso ali še niso zmožne opraviti običajnih testov sluha. Najbolj bodo pomagale novorojenčkom, ki se rodijo gluhi, saj je zgodnja ugotovitev slušnih težav ključna za otrokov normalni razvoj.

Naglušnost

Izguba sluha velja za težjo prizadetost kot izguba vida, kajti slušni kanal je glavni vir pridobivanja informacij. Izguba sluha človeka tudi bolj osami. V večini primerov se razvija počasi, včasih več let. Žal se tega, kako pomembno je slišati, zavemo šele takrat, ko začno težave ovirati naš vsakdanjik.

 

500 MILIJONOV LJUDI

Od vseh petih čutil je uho najbolj obremenjeno. Bolezni, kot so tinitus, vrtoglavica in delna izguba sluha, so nove bolezni 21. stoletja. Več kot 500 milijonov ljudi po vsem svetu se sooča z določeno stopnjo izgube sluha. Zaradi negativnih vplivov hrupa število še narašča. Zaskrbljujoče je zlasti, da okvara sluha prizadene vedno mlajše ljudi.

 

JAZ? JAZ NIMAM TEŽAV!

Okvara sluha vpliva na sporazumevanje, pridobivanje in izmenjavo informacij, zmanjšuje posameznikovo delovno učinkovitost ter zmanjšuje kakovost življenja. Rezultat študij Nemške zveze za spodbujanje dobrega sluha (FGH) pa so pokazali, da se samo okoli 30 odstotkov ljudi z okvaro sluha tega zaveda in priznava, da ima težave. Skoraj 71 odstotkov v raziskavo vključenih ljudi, pri katerih so potrdili okvaro sluha, namreč ni želelo priznati tega dejstva. Verjetno tudi zato, ker mislijo, da ljudje tiste, ki nosijo slušne aparate, hitro povežejo s slabotnostjo, starostjo in manjšo inteligenco. Seveda to ni res. Veliko jih vendarle odlaša, vse dokler izguba sluha ne začne bistveno načenjati kakovosti njihovega življenja. Posledice samozanikanja naglušnosti in neuporabe slušnega aparata so lahko številne, nekatere tudi resne. Mednje prištevamo povečano osamljenost in depresijo.

 

ZAČNE SE PO 30. LETU

Najpogostejši vzrok za nastanek naglušnosti je staranje. V starostnem obdobju od 30 do 40 let začnejo dlačnice (čutnice) v notranjem ušesu odmirati. Do starosti 65 let okoli 30 odstotkov ljudi doživi izgubo sluha, ki pomembno vpliva na njihovo sposobnost spremljanja vsakodnevnih zvokov, kot je na primer govor. Izguba se lahko izraža različno – od omejenega poslušanja tišjih zvokov ali slabšega razumevanja govora do popolne gluhosti. Pri približno eni osebi med desetimi je izguba tolikšna, da zahteva slušni aparat.

 

NI PA STARANJE EDINI KRIVEC!

Ljudje, sploh tisti, ki dobro slišijo, se premalo zavedajo, kako dragocen je sluh. Jemljejo ga kot nekaj samoumevnega, kot nekaj, kar se ne more iztrošiti ali odpovedati, kar lahko mirno izrabljajo do meja vzdržnega. Redno obiskovanje množičnih koncertov, poslušanje glasbe iz MP3 predvajalnika na največji glasnosti, delo na gradbiščih in nasploh vsaka dolgotrajna izpostavljenost hrupu vodi v obrabo sluha. Če primerjamo obrabo sluha z vidom, je to enako kot če bi dolgo časa, ure in ure ali celo mesece, gledali v močno luč. Če je na koncertu zvok tako močan, da ga čutimo v notranjih organih in je valovanje zvoka tako močno, da nas neka nevidna sila potiska proč od zvočnikov, potem si lahko predstavljamo, kaj takšna glasnost naredi centimetrskemu bobniču, drobcenim slušnim koščicam nekaj milimetrskemu notranjemu ušesu. Za okvaro sluha pa niso potrebni le vrtoglavi decibeli. Do okvare počasi in postopoma vodijo že manjši šumi ali vibracije, ki jih nenehno poslušamo in se na prvi pogled zdijo sprejemljive, pa naj bo to vrvež z dvorišča, promet s ceste ali zvoki, ki jih oddajajo električne naprave v našem domu. Veliko hitrejši rezultat pa dosežejo kratki, glasni zvoki, kot je na primer pok petard. Nenaden, preglasen pok lahko v trenutku in za vse življenje okvari sluh. Na to, ali boste hrupu izpostavljeni ali ne, navadno lahko vplivate. Če ne, pa poskrbite vsaj za zaščito. Med druge vzroke, ki poleg starost in hrupa povzročajo okvare sluha, uvrščamo še različne bolezni, vnetja ušes, nekatera zdravila, dednost in fizične poškodbe.

 

UTIŠAJ TELEVIZOR, PROSIM!

Večinoma naglušnosti ne opazimo takoj, saj se pojavi postopno, skozi leta. Obenem pa jo pogosto prej opazijo družinski člani in prijatelji kot naglušna oseba sama.

Bodite pozorni, če:

  • Pri pogovoru večkrat krivite druge, da govorijo tiho, saj ne slišite, kaj vam govorijo
  • Se velikokrat zgodi, da ne razumete pogovora ali pa ga razumete drugače kot ostali. Težave s sluhom se največkrat pokažejo kot nezmožnost slišanja nekaterih zvokov ali kot mešanje nekaterih zvokov.
  • Vas vaši bližnji večkrat opozorijo, da utišajte televizor, vi pa menite, da je ta primerno glasen, čeprav je za vse druge preglasen.
  • Večkrat spreminjate zvok slušalke in zvonjenja na telefonu, ker ne slišite zvonjenja telefona ali pa slabo slišite sogovornika.
  • Vam v ušesih piska, žvižga ali šumi. Tinitus, strokovno ime za šumenje v ušesih, je v zadnjem času postal zelo pogosta težava s sluhom.
  • Imate občasne motnje ravnotežja. Tudi ravnotežje je namreč povezano s sluhom. Občasne motnje ravnotežja, ki postajajo vse pogostejše, so nedvomno znak, ki zahteva obravnavo pri zdravniku specialistu ORL.

 

GREMO K ZDRAVNIKU

Poznamo več preiskav, ki ocenjujejo sluh. Razlikujejo se glede na to, ali želimo ugotoviti, za kakšno vrsto okvare sluha gre (prevodno, kombinirano ali zaznavno naglušnost), kje je izvor okvare (v srednjem, notranjem ušesu, slušnem živcu ali osrednjih slušnih poteh) ali kakšen je njen obseg. Obseg okvare pokaže, ali je oseba lažje naglušna, težko naglušna ali gluha. Ponavadi preiskave ,s katerimi ugotavljajo funkcije ušesa, opravljajo v sklopu otorinolaringologije, vede, ki se ukvarja z zdravjem ušes, nosu in grla. Najpogosteje uporabljena preiskovalna metoda za oceno funkcije je pražna avdiometrija. Z njo ocenijo slušni prag, obenem pa ugotovijo vrsto okvare sluha. Osebni zdravnik je tisti, ki pošlje bolnika k otorinolaringologu. Nekatere preiskave so hitre in preproste, spet druge bolj zapletene in zahtevajo več časa, nekatere izvajajo celo pod splošno anestezijo, ker mora med postopkom bolnik negibno mirovati. Če se izkaže, da je okvara sluha nepopravljiva, da se je torej ne da pozdraviti z zdravili niti izboljšati z operacijo, vsak bolnik dobi možnost za pridobitev medicinsko-tehničnega pripomočka v obliki slušnega aparata ali vsadka, ki ga implantirajo v notranje ali srednje uho.

 

PREDSODKI IZ STARE GRČIJE IN RIMA

Oh, ti predsodki! Predsodki so del življenja, tradicije, kulture in vzgoje. Na področju priznavanja naglušnosti so še posebno veliki. Že v stari Grčiji in Rimu so menili, da so gluhi intelektualno manjvredni in da jim ne pripadajo enake pravice kot drugim ljudem. Podobno mnenje je zagovarjal antični filozof Aristotel. Stališče, da so gluhi v svojih kognitivnih sposobnostih bistveno slabši od drugih, je prevladovalo vse do druge svetovne vojne. Na splošno so menili, da gluhi na inteligenčnih testih izkazujejo dveletni zaostanek in petletnega na testih znanja. Zato so bili napačno prepričani, da so kognitivne sposobnosti pri gluhih kvalitativno in kvantitativno drugačne kot pri slišečih in da so te razlike posledica gluhosti. Danes seveda številne študije potrjujejo, da ni nobene neposredne povezave med gluhostjo in inteligenco.

 

POZOR! UHO Z LETI POZABI POSLUŠATI

Večini ljudi že sprejeti naglušnost predstavlja težavo, kaj šele misel, da bi uporabljali slušni aparat. V spominu imajo naštete predsodke, pa tudi zgodbe dedkov in babic, kako slušni aparat šumi, piska ali kako drugače moti. Čas privajanja na slušni aparat je zelo individualen in odvisen od starosti osebe. Majni otroci, ki že kot dojenčki dobijo slušni aparat, se nanj hitro privadijo, ker ugotovijo, da je zanje koristen in da se z njim lažje sporazumevajo z okolico. Starejši pa po navadi dlje časa odlašajo z obiskom pri zdravniku in se v tem času odvadijo običajnih zvokov iz okolja, kot so škripanje vrat ali hrup z ulice. Čeprav so slušni aparati danes majhni računalniki, ki so sposobni izjemno natančno prefiltrirati zvoke iz okolja, hrupa vseeno ne morejo povsem izklopiti. Pestra mešanica zvokov, tiste ki s pridobitvijo slušnega aparata vnovič slišijo že pozabljeni hrušč in trušč, največkrat zelo moti. Ker so se določenih zvokov odvadili, menijo da jim slušni aparate ne pomaga, saj prinaša »eno samo šumenje«. To je ključni razlog, da veliko naglušnih slušnega aparata ne uporablja. Pri takih osebah je potrebna pomoč defektologa, surdopedagoga (strokovnjaka za slušno prizadete), ki svetuje tako glede rokovanja s slušnim aparatom, kot tudi z nasveti, kako si prilagoditi okolje za lažje poslušanje. Aparat je treba v začetku uporabljati v tihem okolju, da se oseba navadi na zvoke, šele pozneje uvedemo pogovor z eno osebo in čez čas pogovor v skupini.

 

ODLOČITEV ZA ALI PROTI

Zaradi težav, ki nastopijo zaradi razlik med pričakovanji in realnimi zmožnostmi slušnih aparatov, velja pravilo da ima vsak, ki prejme slušni aparat, tega na posodo tri mesece. V tem času se mora odločiti, ali bo slušni aparat nosil ali ne. Odločitev »za« se največkrat izkaže za najboljšo.  Človek, ki dobro sliši, ponovno postane del svojega okolja. Znova lahko komunicira z ljudmi, ki jih ima rad, in posluša ptičje petje. To je bogastvo, ki se mu ni treba odrekati, še najmanj zaradi predsodkov.

Ne oklevajte in obiščite zdravnika.

Rešitve za boljši sluh

Predstavljamo najpogostejše:

• slušni aparati
• drugi tehnični pripomočki (telefoni za naglušne, budilke, indukcijske zanke, …)
• polževi vsadki
• izdelki za zaščito sluha pred vodo ali hrupom